Standard v ozadju
Vstopne karte letalskih družb uporabljajo razporeditev podatkov iz IATA Resolution 792, standarda Bar Coded Boarding Pass. Omogoča, da katera koli letalska družba ali letališki skener prebere karto katerega koli prevoznika, tudi pri povezanih letih.
Člani IATA so se v 2000-ih od kart z magnetnim trakom preusmerili na vstopne karte s črtno kodo, panoga pa je polno uvedbo BCBP dosegla okoli leta 2010.
Katere vrste črtnih kod se uporabljajo
Natisnjene vstopne karte uporabljajo PDF417, naloženo linearno črtno kodo. Mobilne vstopne karte, prikazane na zaslonu telefona, lahko uporabljajo Aztec, QR ali Data Matrix, pri čemer je Aztec še posebej pogost v aplikacijah letalskih družb in telefonskih denarnicah.
Podatki v njej so ne glede na uporabljeno simbologijo isto besedilo s fiksno obliko, zato vrsta črtne kode večinoma odraža to, kar skenerji in medij najbolje obvladajo.
Kaj črtna koda vsebuje
Podatki so večinoma navadno, nešifrirano besedilo v poljih s fiksno širino, dekodira pa jih lahko vsak bralnik črtnih kod. Obvezni del zajema vsak odsek leta, neobvezna polja pa lahko dodajo podatke, kot so številke programa zvestobe, sledi pa neobvezen varnostni podpis.
- Ime potnika (priimek in ime)
- Rezervacijska koda (koda PNR)
- Kodi letališča odhoda in prihoda
- Letalska družba in številka leta
- Datum leta, kot dan v letu
- Potovalni razred, sedež in zaporedna številka prijave
Zakaj ne objavljati fotografije vstopne karte
Fotografija vstopne karte, tudi samo črtne kode, lahko razkrije potnikovo ime in rezervacijsko kodo. S tema dvema podatkoma se lahko nekdo pogosto prijavi v rezervacijo na spletni strani letalske družbe, vidi osebne podatke in v nekaterih primerih potovanje spremeni ali prekliče.
Varneje je vstopne karte ohraniti zasebne, natisnjene pa po potovanju uničiti z drobilnikom, namesto da jih zavržete cele.