Izvor in širša raba
Kode Reed–Solomon sta leta 1960 opisala Irving S. Reed in Gustave Solomon. Delujejo na celih simbolih, običajno bajtih, ne na posameznih bitih, zato so dobre pri obvladovanju nizov poškodb, kot sta praska ali packa.
Ista družina kod ščiti podatke na zgoščenkah CD, diskih DVD in Blu-ray, v nekaterih digitalnih televizijskih in satelitskih povezavah ter v drugih 2D črtnih kodah, vključno z Data Matrix ECC 200, kodo Aztec in PDF417.
Kako ga uporabljajo kode QR
Koda QR vsako 8-bitno kodno besedo obravnava kot element končnega polja GF(256), zgrajenega s primitivnim polinomom x^8 + x^4 + x^3 + x^2 + 1 (šestnajstiško 0x11D). Podatkovne kodne besede se delijo z generatorskim polinomom, ostanek pa postane kodne besede za popravljanje napak, ki se jim dodajo.
Večje kode podatke razdelijo na več blokov, vsak z lastnimi kodnimi besedami za popravljanje napak. Bloki se nato pri umestitvi kodnih besed v mrežo prepletejo, tako da se ena sama poškodba razporedi čez več blokov in ne preobremeni enega.
Koliko lahko popravi
Z n kodnimi besedami za popravljanje napak v bloku lahko dekodirnik popravi do n/2 kodnih besed z neznanim položajem ali do n kodnih besed z znanim položajem, imenovanih izbrisi. Mešani primeri sledijo pravilu, da se vsaka napaka šteje dvakrat in vsak izbris enkrat.
Zato se koda s čistim, ravnim območjem, ki ga prekriva logotip, še vedno lahko skenira: pametni bralnik lahko prekrito območje obravnava kot izbrise, naključno poškodbo pa je težje popraviti, ker jo mora dekodirnik najprej najti.
- Neznane napake: do polovice števila kodnih besed EC
- Izbrisi (znani položaji): do števila kodnih besed EC
- Polje: GF(256), polinom 0x11D
- Bloki so prepleteni, da se razporedi poškodba v nizu